Kaj najbolj boli?
Tvoja izbira
Kaj storiti?
Si bil_a že kdaj v vlogi očividca/priče?
Si oseba, ki bi se aktivirala?
Zakaj ljudje ne posredujejo?
Kaj storiti kot priča?
Med odraščanjem lahko izkusiš različne oblike nasilja v različnih vlogah – žrtve, storilca ali priče.
Priča ali očividec je oseba, ki se zaveda, vidi na lastne oči ali sumi, da se nekomu dogaja zloraba (npr. punca je žrtev spletnega nasilja, fant vanj ni neposredno vključen).
Si oseba, ki bi se aktivirala?
Vsi smo nenehno očividci. Okoli nas se na dnevni ravni dogajajo stvari, ki jih včasih opazimo in včasih ne. Zgodi se tudi, da jih opazimo, pa jih ne prepoznamo kot nevarne ali nasilne. V kolikor vidimo situacijo, ki se nam ne zdi v redu, sprejmemo odločitev – posredujemo ali pa jo ignoriramo. Očividci imajo edinstveno priložnost pozitivno vplivati na situacijo in jo omiliti.
Seveda je aktivacija v takšnih trenutkih mnogo težja kot se morda zdi na prvi pogled. Posredovanje pomeni, da se izpostavimo in jasno izrazimo svoje mnenje o nekem dejanju. V nekaterih situacijah neposredni pristop niti ni najboljša rešitev, saj lahko ogrozimo tudi samega sebe.
Kljub temu pa je sporočilo za žrtev v primeru neukrepanja mimoidočih jasno – nikomur ni mar ali pa se z dogajanjem strinjajo. Ignoriranje neposredno spodbudi storilca, saj ni naletel na nikakršno nasprotovanje. Četudi v tistem trenutku nisi zbral_a moči za posredovanje, se lahko k žrtvi obrneš kasneje in mu_ji podporo pokažeš na ta način. Vprašaj ga_jo, kako mu_ji lahko pomagaš. Če mu_ji daš vedeti, da v situaciji ni sam_a, da zanjo ni kriv_a in da se mu_ji ni potrebno ničesar sramovati, si že veliko prispeval_a.
”Tisto kar najbolj prizadene žrtev ni krutost storilca, temveč tišina očividca.”
– Elie Wiesel
Zakaj ljudje ne posredujejo?
Veliko ljudi bo videlo nesramno objavo, mnogo manj pa bo glede videnega nekaj storilo. Če je v okolici več ljudi, obstaja manjša verjetnost, da bo mimoidoča oseba pomagala – vsi namreč predvidevajo, da bo to storil nekdo drug! Temu rečemo “bystander effect” oziroma učinek mimoidočih. Hkrati pa ljudje drug drugega posnemamo; če nihče ne naredi nič, se enako obnašamo tudi mi. Včasih smo zmedeni in ne vemo, kaj storiti. V primeru zlorab pogosto le-teh ne interpretiramo kot zlorabo ali pa ne čutimo, da je naša odgovornost, da kaj storimo. Morda nismo prepričani, če smo za to usposobljeni ali pa nas je strah, da bomo, v kolikor se vključimo, na težave naleteli tudi mi.
Nekaj razlogov, zakaj se ljudje ne aktivirajo, ko so priča nasilju in zlorabam:
- Ne prepoznajo, da je potrebna pomoč.
- Ne znajo pomagati.
- Bojijo se, da bodo tudi sami deležni zlorabe.
- Bojijo se izgube družbenega statusa.
- Z žrtvijo niso prijatelji (kar ne bi smelo biti pomembno).
- Pomanjkanje znanja o incidentu.
- Verjamejo, da bo vključitev odrasle osebe stvari poslabšala.
Ko se ljudje aktivirajo, so razlogi pogosto:
- Prijateljstvo z žrtvijo.
- Čutijo moralno odgovornost.
- Čutijo empatijo do žrtve.
- Močno obsojajo zlorabe in nasilje.
- Se zavedajo resnosti situacije.
Kaj bi storil_a kot član_ica spodnje skupine?
- Fotografije bi delil_a s prijatelji.
- Odgovoril_a bi nekaj v smislu “hahahah omg.”
- Odgovoril_a bi nekaj v smislu strinjanja z Oliverjem – morala bi vedeti, da se bo to zgodilo.
- To se mi ne zdi ok, ampak ne bi odgovoril_a nič, ker se vsem drugim zdi ok in se ne želim prepirati.
- Rekel_a bi jim, naj fotografije izbrišejo in povejo Majinemu fantu, da je to spletno nasilje, ki je kaznivo dejanje.
- Poklical_a bi Majo in ji povedal_a, kaj se je zgodilo ter jo vprašal_a, kako se počuti.
Vedno imamo izbiro – bomo ostali pasivni ali se aktivirali?
Če ostajamo pasivni je videti, kot da se z dejanjem strinjamo oziroma ga ne obsojamo dovolj, da bi kaj storili. Včasih se ljudje pridružijo s smehom, gestami ali komentarji, ki storilca še spodbudijo, žrtvi pa povečajo stisko.
Kako se aktivirati:
- Ustvari skupino, ki se bo pogovorila s storilcem.
- Postavi se na stran žrtve.
- Jasno izpostavi neprimerno obnašanje.
- Žrtev kontaktiraj zasebno, da ji pokažeš podporo.
- Spregovori! Povej storilcu, da njegova dejanja niso primerna.
- Povej odrasli osebi, ki ji zaupaš, kaj se dogaja.
- Oddaj prijavo na policijo.
Kaj lahko rečeš kot priča nasilnemu obnašanju?
- Prosi za pojasnilo. Vprašaj storilca in/ali mimoidoče kaj počne. Zakaj to govoriš? Zakaj ti je to smešno? Ne razumem, kaj misliš s tem, lahko razložiš? S tem sprožiš reflektiranje pri storilcu.
- “Žrtvi daj obraz.” Naredi situacijo bolj osebno in storilce ali mimoidoče spomni, da bi lahko bila žrtev njihova sestra, brat, punca, fant. Kako bi se počutili, če bi se to dogajalo njim?
- Ne obsojaj! Namesto, da storilca ali očividce obtožiš, da so seksistični, da so neumni ali karkoli podobnega (s čimer jih postaviš v pozicijo obrambe), lahko mirno rečeš: “Ne strinjam se s tem, kar govoriš. Ne verjamem, da si kdorkoli zasluži, da se tako obnaša do njega.” Če si v skupini, lahko ostale člane povprašaš: “Sem edini_a, ki se mu_ji tole ne zdi smešno?”
- Uporabi humor. Tale rešitev je primerna zgolj včasih, saj lahko pomaga zmanjšati napetost v zraku. Pazi, da nisi preveč duhovit_a, saj lahko izpade, da se ti zdi smešno samo nasilje.
- Prosi za pomoč ljudi okoli sebe. Včasih je posredovanje lahko nevarno tudi za nas. Če ocenimo, da gre za takšno situacijo, je bolje, da poiščemo odraslo osebo ali pokličemo policijo.
- Bodi viden_a. Naj se storilec zaveda, da vidiš, kaj se dogaja. Verjetnost oškodovanja je tako veliko manjša.
- Prijavi zlorabo. Ko opaziš neprimerno obnašanje ali zlorabe, jih prijavi! Govorimo tako o primerih v živo, pa tudi preko spleta, kjer so prijave pogosto zelo enostavne. Vsak sovražni govor, sovražne komentarje, neprimerne fotografije in ostale vsebine lahko s prijavo odstraniš s spleta in zagotoviš, da jih vidi čim manj ljudi.
