Dobro vprašanje, na katerega je težko podati enoznačen odgovor. Če ljubosmje pogledamo pobliže vidimo, da je povezano z dvomi, negotovotjo in strahom pred tem, da nismo dovolj dobri. Normalno je, da želimo osebe, ki nam veliko pomenijo zaščititi, obdržati, preživeti z njimi veliko časa in nič od tega ni slabo. Ko čutimo ljubosumje, v osnovi čutimo jezo in ljubezen – nekaj, kar nam veliko pomeni, dojemamo kot ogroženo, skrbi nas, da nam bo odvzeto. Če čutiš ljubosumje se vprašaj, zakaj je temu tako. Gre za projekcijo lastne negotovosti? Se ti zdi, da je tvoj partner (po tvoji interpretaciji) predober zate? Se je zgodilo kaj specifičnega, kar je ta čustva prebudilo?
Odnosi so osnovani na zaupanju in spoštovanju. Morda potrebuješ več od svojega partnerja – več časa, več lepih besed, več dotikov. Morda ugotoviš, da tvoja negotovost nima povezave z njimi, pač pa moraš dvigniti lastno samozavest. Karkoli je razlog, gotovo je to nekaj, kar lahko omeniš partnerju ali partnerki. Marsikaj se da rešiti že s preprostim iskrenim pogovorom.
Problem ljubosumja je po navadi njegova manifestacija, saj se namesto pogovora in samorefleksije osebe zatečejo k agresiji in nadzorovanju partnerja, to pa nikakor ni ustrezno. Če sta imela pogovore o zaupanju in izkazovanju ljubezni in se ti zdi, da ga upoštevaš, njegovo ljubosumje pa ostaja enako/narašča, je to recept za katastrofo. Spoiler: ljubosumje se ne bo zmanjšalo. Partner ti ne sme zapovedati kaj lahko oblečeš, kdo je lahko tvoj prijatelj, kam lahko greš, kdaj lahko pokličeš koga. Četudi so te zahteve utemeljene pod pretvezo ljubezni, to ni ljubezen, temveč posesivnost, ki lahko prehitro preraste v druge vrste zlorab.
Cilj odnosov je partnerstvo: ostajata posameznika z lastnimi željami, potrebami, identitetami, ki sta se odločila, da ta trenutek življenja preživljata skupaj, ker je to udobno in prijetno. Če ti v odnosu ni udobno in prijetno, če imaš občutek, da za tvoje želje in potrebe ni prostora, si naredi uslugo in poišči odnos, v katerem boš spoštovan_a kot si zaslužiš.
