Rast napetosti
Izbruh nasilja
Medeni tedni
Pretvarjanje, da se ni zgodilo nič hudega
Krog nasilja
ZA NASILJE NI IZGOVORA
Ponavljanje VS spremeba
“Pogosto me preseneti z ogromnimi darili, ljubkimi pisemci, res je romantičen in ljubeč. Včeraj pa je spet znorel in kar ni nehal kričati in razbijati. Ne razumem tega.”
Tovrstno obnašanje je v odnosih, kjer je prisotno nasilje, zelo pogosto. Ti odnosi ne postanejo nasilni čez noč, prav tako pa v njih ni prisotno izključno nasilje. Postopen in počasen proces stopnjevanja nasilnega odnosa imenujemo spirala nasilja.
Na začetku odnosa je pogosto prisotno le kakšno dejanje tu in tam, večkrat v obliki psihičnega nasilja, ki pa večinoma ni prepoznano kot tako (npr. ljubosumje partnerja interpretiramo kot ljubezen, skrb za nas, zaščito).
Sčasoma se pojavijo nova obnašanja, ki jih ne prepoznamo in s katerimi se morda zelo jasno ne strinjamo, vendar pa smo na tej točki v zvezo že vpeti, navajeni opravičevati storilčeva dejanja in verjetno tudi že precej zmanipulirani, ne da bi se tega zavedali. Hkrati je pomembno, da vemo, da tudi vedenje storilca ni enoznačno in imajo tudi takšne zveze trenutke miru, ljubezni, strasti. Ti trenutki žrtev zmedejo in ji dajo občutek lažnega upanja, želje po spremembi ali celo obljube, da bo storilcu pomagala pri spremembi in hkrati razmišljanja o tem, kako lahko prilagodi svoje življenje, da “ne bo povzročila nasilja”.
1. FAZA: NARAŠČANJE NAPETOSTI
- povzročitelj nasilja postaja zajedljiv, prisotna sta nespoštljiva komunikacija in vedenje, odgovornost zanju pa prelaga na žrtev;
- oteženo je komunikacija, napetost se veča kljub poskusom žrtve, da bi partnerja pomirila in preprečila nasilje;
- občutek hoje po robu, stopnjevanje zahtev povzročitelja nasilja do žrtve.
2. FAZA: IZBRUH NASILJA
- napetost preraste v katerokoli obliko nasilja;
- žrtev poskuša razumeti, kaj se je zgodilo, je zmedena, krivi sebe, da nasilja ni preprečila.
3. FAZA: MEDENI TEDNI
- povzročitelj se opravičuje žrtvi in ji piha na dušo (»brez tebe ne morem živeti«, »pomeniš mi vse«, »ne bo se ponovilo«);
- hkrati krivdo prenaša na žrtev (»če ne bi rekla/storila tega, te ne bi udaril«) in predlaga, da se spremenita oba ali pa zanika, da je do nasilja prišlo (prepričuje žrtev, da pretirava, da je drugje še slabše).
4. FAZA: OPRAVIČILA IN OBLJUBE
- žrtev se zaradi obdobja miru in nežnosti počuti bolje (ljubezen je premagala ovire) in je prepričana, da bo preprečila nove izbruhe nasilja (z ustreznim vedenjem);
- v tem obdobju povzročitelj ne izvaja fizičnega nasilja, kupuje darila, skrbi za otroke, dom (v angleščini se uporablja izraz »love-bombing«, torej zasipavanje z ljubeznijo);
- odnos je v tem obdobju težko pretrgati (žrtev upa in verjame, da se nasilje ne bo ponovilo).
ČE SE NEKDO ŽELI SPREMENITI, BO SPOŠTOVAL TVOJE MEJE IN NE BO PONAVLJAL NEPRIMERNEGA VEDENJA.
Ampak zdi se, da se je spremenil_a …
Kako vemo, če je nekdo zgolj v fazi medenih tednov, ali pa se je dejansko pripravljen_a spremeniti?
Osebe, ki so doživele nasilja, so po navadi zmedene in prizadete, hkrati pa čutijo olajšanje, da je nasilja konec. V fazi medenih tednov se tako številne žrtve odločijo ostati, čutijo zadovoljstvo in verjamejo v spremembo. Odnos si pogosto želita nadaljevati obe vključeni osebi – tako žrtev kot storilec, pri čemer oba upata/predvidevata/menita, da je bilo nasilje enkratno in do slednjega več ne bo prišlo.
Zavedati se je treba, da je nasilje proces. Življenje žrtve se ne spremeni v nekaj dneh, pač pa gre za počasno in vztrajno omejevanje življenja, sposobnosti samostojnega odločanja in samozavesti žrtve. Žrtve pogosto v imenu ljubezni ugajajo partnerjevim zahtevam in omejujejo same sebe ter svoje družabno življenje. Obdobja med posameznimi fazami se krajšajo z daljšanjem odnosa, stopnjujejo pa se pogostost in oblike nasilja, včasih izginejo celotne faze medenih tednov.
Sčasoma pa je faze medenih tednov konec in takrat postane jasno, če je do spremembe dejansko prišlo. Na kratko – to se zgodi izjemno redko. Četudi se oseba opraviči in četudi jim je dejansko žal, to ne pomeni, da se nasilje ne bo ponovilo. Morda si v tistem trenutku dejansko želijo, da se nasilje ne ponovi, vendar ne znajo funkcionirati drugače. To pa nikakor ni tvoja odgovornost. V takšnem odnosu nikoli ne bo prave ljubezni in varnosti, ti pa si ju zaslužiš.
VIRI:
Matko, K. in Horvat, D. (2016). Kako poročati o nasilju v družini in o nasilju nad ženskami: Priročnik za medije. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
Veselič, Š. (2007). Nasilje! Kaj lahko storim? Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
